Mnenja inštruktorjev

“Program mladinskih delavnic je fenomenalen. Mladostniki so navdušeni in tisti, ki so jih imeli priložnost spoznati, so tudi želeli ponovno sodelovati. Delavnice jim omogočajo, da se na zabaven način učijo in spoznavajo sami sebe. Pri delu z mladostniki uživam, saj me navdušujejo s svojo neizmerno energijo, poleg tega pa pri njih vedno znova opažam pozitivne spremembe.”

Anita L.

*****

“Menim, da je program, ki poteka na Pediatrični kliniki, zelo dobra izkušnja za vsakega, ki se želi naučiti obvladovati heterogeno skupino (po starosti, interesih, zanimanjih…), se ji prilagajati, ji popuščati, vzbuditi pozornost in se/jih hkrati zabavati in uživati. Za hospitalizirane otroke pa to pomeni predvsem poživitev monotonega vsakdana v bolnišnici. Večina se teh delavnic rada udeležuje in se veselijo našega prihoda.”

Mateja M.

*****

“Na Mladinske delavnice sem prišel z željo delati z otroki in potrditi teoretično znanje (sem študent pedagogike). Koncept dela je dobro zastavljen, saj vključuje tako igro, kot razgovor.
V prvem letu sva bila (skupaj s koinštruktorico Matejo) na osnovni šoli Vodmat, kjer sva delala s sedmimi razredi. Naslednje leto sva izvajala delavnice na Pediatrični kliniki. Delo na kliniki je bilo v določenih primerih še bolj razburljivo, kot na šoli (razlika v letih – med 6. in 17.letom starosti), različne motnje otrok (psihološke, fiziološke…)).
Mladinske delavnice so odlična priložnost za posameznikovo spoznavanje in razumevanje otrok, mladine ter samega sebe, ker lahko le na tak način naredimo svet lep in pošten.”

Matej H.

*****

“Delavnica na Pediatrični kliniki mi lahko polepša dan. Otroci so večinoma zadovoljni, zato je to za nas inštruktorje najboljša povratna informacija in tudi motivacija za naprej. Vedno se z veseljem vračam tja, kjer lahko komu krajšam čas in mu tudi jaz morda polepšam dan.”

Mojca R.

*****

“Zgodi se, da prideš na Pediatrično kliniko z namenom, da boš nasmejan, dobre volje in poln energije izvedel delavnico, s katero boš, tako vsaj upaš, otrokom malo polepšal dan, jim privabil nasmeh na obraz in vplival na kakšno njihovo novo spoznanje. Toda zunaj je zima, ti si utrujen, proti večeru je za tabo že naporen dan, razmišljaš o tem, koliko otrok bo na “tvojem” oddelku in o tem, da nisi najboljše volje. Potem jih greš iskat, jim prijazno poveš, o čem se bomo v delavnici pogovarjali, da je namen, da se malo razvedrijo in bolje spoznajo med seboj in že so s tabo v tisti mali sobici na nevrološkem oddelku in so zadržani ali pa sploh ne, vidiš, da se dobro držijo, da se smejejo ali pa so malo žalostni, jim je slabo in trudijo se razmišljati, sodelovati v igricah ali pa nagajajo in jih moraš krotiti in potem ko ura mine in se poslovimo, greš domov manj utrujen, kot si prišel in boljše volje. Tako ti tista večerna urica z njimi polepša dan.”

Anja S.

*****

“V šolskem letu 2002/03 sem opravljala prostovoljno delo na pedopsihiatričnem oddelku (PPO) ter skupini mešanih oddelkov. Obe skupini sta mi predstavljali velik izziv – skupina mešanih oddelkov je od mene zahtevala stalno prilagajanje in fleksibilnost, saj se je spreminjala iz tedna v teden (včasih smo bili trije, drugič nas je bilo petnajst), s tem pa tudi njene zahteve in potrebe. Bilo mi je lepo, ko sva s koinštruktorico zbirali skupinico po oddelkih, saj je bilo zanimivo opazovati tudi otroke, ki so tako spoznali otroke iz drugih oddelkov. Tudi sestre so bile prijazne in nama znova in znova poiskale tiste male bolnike, ki so lahko z nama preživeli naslednjo urico druženja. Na splošno so delavnice potekale v veselem vzdušju in ne spomnim se, da se bi kdorkoli želel predčasno vrniti na oddelek – kvečjemu smo še klepetali po delavnici in sva jih s koinštruktorico priganjali nazaj, saj sva se bali, da bi sestre skrbelo, kje so njihovi varovanci. Pedopsihiatrični oddelek je po drugi strani predstavljal izziv že sam po sebi. Kmalu sem se naučila, da je najbolje delavnice tako prilagoditi delavničarjem, da jih bodo čimbolj pritegnile, zato sva se vedno pozanimali, katero delavnico si želijo za prihodnjič. In četudi delavnica ni ustrezala prav vsem, sem vedno imela občutek, da sem zaželjena in da prinašam neko spremembo v njihovem dnevu na oddelku. Če povzamem, z delom na Pediatrični bolnici sem sicer od sebe pogosto dosti dala dosti časa in energije, toda obenem pridobila ogromno več izkušenj, znanja, predvsem pa občutka, da opravljam resnično koristno delo. In še to – četudi sem se po dolgem dnevu komaj privlekla na bolnico, sem po pravilu skoraj vedno odšla prekipevajoča z energijo. Prisežem.”

Maja T.

*****

“Kadarkoli si zadam kakšno novo nalogo, sem na začetku izvedbe te naloge “malček” napeta, imam majcen občutek strahu… Pravijo, da je to pozitivno. In je res! Tudi pred začetkom izvajanja delavnic na Pediatrični kliniki sem mislila, da zadevi ne bom kos. Nisem bila prepričana, da bom lahko delala z otroki, ki so doživeli tako hudo, neprijetno izkušnjo – bolezen. Bila sem prijetno presenečena. Delo z otroki in mladostniki je bilo navdušujoče, polno energije, novih izkušenj, znanj in predvsem moje osebne rasti. Žal ne morem z besedami povedati, kako zelo pozitivno so vplivali name ti otroci in mladostniki… Odprli so mi oči, pokazali, kaj pomeni živeti polno, kaj pomeni prijateljstvo. Upam, da sem delček tega prispevala tudi jaz njim. Na koncu se lahko le iz srca zahvalim vsem otrokom in mladostnikom Pediatrične klinike v Ljubljani, da je v mozaiku mojih prijetnih izkušenj in spominov tudi izpeljava delavnic na Pediatrični kliniki.”
Petra M.
Dostopnost
window.dataLayer = window.dataLayer || []; function gtag(){dataLayer.push(arguments);} gtag(\'js\', new Date()); gtag(\'config\', \'UA-7082982-8\');