Poročilo projekta

Program smo že v začetku leta zastavili in načrtovali tako, da bi naj bistvo dogajanja in izvedbe potekalo v drugem polletju koledarskega leta. Glede na izkušnje iz preteklega leta smo se odločili, da program za starše izvedemo v nekaterih skupinah že v prvem polletju.

Tako smo program v prvi polovici leta 2000 izvedli v treh skupinah staršev in sicer v tistih okoljih, kjer so program izvajali tudi v preteklem letu in so izvajalci že bili educirani/t.j. v Mariboru, na Ptuju in v Izoli. Delo je potekalo v treh malih skupinah staršev in je bil z njimi izveden celotni program. Povprečno je imela skupina staršev 10.5 članov. Zaradi daljše bolezenske odsotnosti supervizorke supervizija ni potekala v skladu z načrtovanim.

Poleg tega smo v okviru planiranega opravili naslednje:

V mesecu avgustu/septembru 2000 smo načrtovali edukacijo in usposabljanje za nove izvajalce delavnic. Ker je bil odobren le del zaprošenih finančnih sredstev in ker ni bilo mogoče zagotoviti dodatnih finančnih sredstev s strani sponzorjev, ki bi omogočila realizacijo načrtovane edukacije – le te nismo izvedli. To pa hkrati pomeni tudi, da smo program delavnic lahko izvedli le z izvajalci, ki so se edukacije udeležili v preteklem letu.

V mesecu septembru in oktobru smo delali na tem, da pripravimo skupine za izvajanje v lokalnih skupnostih, pri čemer sta dve že začeli z delom (Slov. Bistrica, Maribor) in izvajali program do konca leta 2000.

Tudi z izvajanjem skupinske supervizije smo v zaostanku in sicer zato, ker je supervizorka zaradi daljše bolezenske odsotnosti pričela z delom komaj konec meseca oktobra. Omogočena je bila individualna supervizija. Tako je bilo prvo skupinsko supervizijsko srečanje v drugi polovici meseca novembra v Mariboru.

Ne glede na objektivne ovire, ki so bile na poti neposrednega izvajanja našega programa (bolezen sodelavcev, premajhna finančna sredstva, itd.), ocenjujemo izvedbo programa kot zelo uspešno. Program smo realizirali v okviru petih majhnih skupin (v prvi polovici leta tri skupine in v drugi polovici leta dve skupini). Vključenih je bilo pribl. 63 staršev (večinoma mater), pri čemer je sodelovalo pet sodelavcev, ki so kot prostovoljci neposredno izvajali projekt.

Odziv staršev je zadovoljiv, čeprav so bila naša pričakovanja večja. Vsekakor je potrebno narediti več pri informiranju in obveščanju staršev, potencialnih udeležencev (promocija preko množičnih medijev), za kar je potrebno več finančnih sredstev (za izdelavo plakatov, zloženk, brošur, itd.). Sodelujoči starši so izrazili veliko zadovoljstvo zaradi udeležbe v programu. Ocenjujejo, da so tovrstni programi potrebni in koristni. Glede rezultatov našega programa ocenjujejo, da so pridobili ne le na osebnostni ravni, temveč tudi kot starši, oz. da je program prispeval k ozaveščanju lastne starševske vloge v obdobju adolescentske krize njihovih otrok. Pridobili so znanje in veščine, ki jim bodo zelo koristne pri soočanju in razreševanju vsakdanjih problemov v njihovih družinah. To nas je vzpodbudilo, da z izvajanjem programa nadaljujemo tudiv letu 2001.

ZAKLJUČNE MISLI

Ocenjujemo, da smo projekt Rastimo skupaj s svojimi otroki v letu 2000 uspešno realizirali. Na osnovi evalvacij, narejenih v skupinah staršev, ki so bili vključeni v program ocenjujemo, da smo z našim delom prispevali k doseganju zastavljenih ciljev. Menimo, da uresničitev zastavljenih ciljev našega programa zahteva dolgoročno in sistematično delo, enako, kot tudi bolj tesno sodelovanje z vrsto različnih ustanov in inštitucij (od zdravstvenih domov in ambulant za mladostnike, svetovalnih služb osnovnih in srednjih šol, centrov za socialno delo oz.oddelkov za mlade). Mislimo, da je sedanje stanje glede sodelovanja in koordinacije omenjenih služb pri nas na zelo nizki ravni (od neusklajenosti na konceptualnem nivoju strokovnjakov, ki imajo pri svojem svetovalnem delu med seboj pogosto različna in kontradiktorna izhodišča, do institucionalnih ovir za tovrstno sodelovanje, ki so v povezavi s standardi in normativi, do nivoja osebne nepripravljenosti za timsko sodelovanje). Uspešnost vzgojno preventivnega in zdravstveno promotivnega dela je odvisna od pripravljenosti staršev (uporabnikov), enako, kot tudi (ali morda še bolj) od motiviranosti in pripravljenosti strokovnjakov (in uradnikov), ki delujejo v omenjenih službah, da tesno sodelujejo na tem področju.

Z našim programom smo delno zapolnili obstoječo praznino. Verjamemo, da z doseganjem ciljev, ki smo jih z našim programom zastavili, lahko prispevamo k zmanjševanju konfliktov znotraj družin, oz.k ustreznejšemu reševanju le-teh, kar bo posledično vplivalo na duševno in splošno zdravstveno stanje družinskih članov ter njihovo tesnejšo in bolj kakovostno medsebojno povezanost. Krepitev te primarne socialne mreže ima pomembne posledice, ne le na kakovost odraščanja posameznega adolescenta, temveč tudi na partnerske odnose staršev, kar je garancija stabilnih družinskih odnosov. Zdravje se kot vrednota vgrajuje v temeljne principe lastne identitete staršev in na ta način postaja vodilo vsakdanjega življenja.

Posebna plat koristi za posameznike, udeležence našega programa, je bila izmenjava izkušenj glede problemov in težav, ki so jih imeli kot starši pri soočanju in obvladovanju težav in problemov, ki so bili posledica adolescence njihovih otrok. To ni bila le psihološka razbremenitev (kar je samo po sebi zelo pozitivno), temveč tudi socialno učenje oz.pridobivanje palete različnih modelov in vzorcev reagiranja pri soočanju s tovrstnimi težavami. Posledično je to odpiralo nove možnosti osebnega razvoja staršev, enako, kot tudi razvoja družine v celoti.

Vsekakor je orientacija posameznikov in družin k ohranjanju in krepitvi svojega lastnega zdravja in zdravja članov družin ter razumevanja težav, stisk in kriz, ki jih življenje prinaša s seboj kot izzive in priložnosti za nadaljnjo rast in razvoj, kot tudi za rast in razvoj družine v celoti, ima pozitivne posledice za celotni sistem zdravstvenega varstva pri nas. Posameznik ne čaka na pojav bolezni, da bi kot pacient pasivno sprejel storitev zdravstvenega varstva, temveč samostojno in v skupini deluje v smeri ohranjanja svojega lastnega zdravja, krepi svoje zdravje. Kot vemo, je zdravje najučinkovitejša ovira za bolezen in če je podkrepljena z zavedanjem o pomembnosti lastnega delovanja, da bi ohranil ravnovesje oz.zdravje ter z zavestjo o potrebi nenehne skrbi za svoje in družinsko telesno, psihološko in duhovno plat zdravstvenega stanja, je to garancija za dolgotrajni obstoj aktivnega, odgovornega, ustvarjalnega in zadovoljnega občana.